Ustvarjajmo skupaj

Zgodbice o kresničkah

Eva – prinašalka sanj

Ko pade noč in se na nebu pričnejo smejati luna in zvezde, pride čas za spanje. Otroci, živahni in igrivi pa bi se radi še igrali in prav nič nebi spali. Toliko zanimivih stvari se lahko zgodi tudi ponoči. Zakaj bi torej ležali v postelji, če bi lahko peli, plesali, raziskovali in ustvarjali? »Telo potrebuje počitek,« modro razložijo starši in pomagajo otrokom pri umivanju zob ter oblačenju v pisane pižame. Za lahko noč jim preberejo zanimivo pravljico in s poljubom zaželijo lepe sanje. Toda, ko zaprejo vrata spalnice, ne vedo, da otroci še ne bodo takoj zaspali. Takrat skozi okno v sobo prileti kresnička Eva, da jih popelje v igrivo vesolje veselja. Pospremi jih v svojo vesoljsko raketo in skupaj z otroci iz sosednjih hiš poletijo v nočno nebo. Oddaljijo se od Zemlje proti zvezdam in z okna občudujejo prelep razgled na pisani planet. Med potjo zagledajo tudi veliko toplo sonce in mu veselo pomahajo. Vse opazujejo z napetim pričakovanjem. Le kam jih bo kresnička Eva odpeljala? In ne potrebujejo čakati dolgo – zelo hitro prispejo že na prvo postajo, na planet Jupiter. Tam jih čaka polno igral in drugih kresničk, ki komaj čakajo, da se jim pridružijo v številnih igrah.

—Stella Berrahmoun

Maj – mali čarovnik

Na vrtu poleg gradu princeske Mije živi kresniček po imenu Maj. Živi skrivnostno življenje, sah ima posebno čarobno palico, s katero se zelo rad igra. Rad začara cvetlice, da iz svojih popkov zacvetijo z nasmeškom in se ves čas smejijo vsem obiskovalcem vrta. Rad začara tudi živali, ki jih pot pripelje v njegovo bližino. Če je zelo igrive volje, z zamahom čarobne palice spremeni siv kožušček zajčka v močno pisanega – modrega, rdečega, rumenega ali zelenega. Ko boste na vrtu srečali te nenavadno obarvane živali, boste vedeli, da se v bližnjem grmu hihita čarovniško razpoložen kresniček. Njegova igrivost pa se tu ne konča. Ponagajati zna tudi človeškim obiskovalcem vrta. Kadar se otroci igrajo skrivalnice in se potikajo po grmovjih, pomaga tistemu, ki se skrije, tako da začara grm okoli njega in ga naredi popolnoma nevidnega. Tako zelo se zabava, ko otroci ne morejo in ne morejo najti tistega, ki skrit čaka, če ga bodo odkrili. Če bi zelo napeli svoja ušesa, bi lahko slišali, kako se Maj smeji skupaj z razigranimi otroci. Ob toplih sončnih dnevih je mali čarovnik še posebno dobre volje. Ko vidi, da so starši zaposleni s piknikom in se otroci igrajo popolnoma sami, jim priredi posebno presenečenje. Zgradi jim velik tobogan, na katerega lahko ure in ure plezajo in se veselo spuščajo, dokler se ne znoči. Utrujeni zaspijo in takrat jih obišče Eva, prinašalka sanj.

—Comet

Ljubezniva kresnička

V Zajčjem logu prav blizu velike sončne jase in temnega gozda je živela zajčja družina. Mati zajklja je imela sedem malih in razigranih mladičev. Bili so še majhni, a so bili sila samostojni in so se kljub majhnosti že učili iskati hrano. Posebno Bimbi. Ta mali, beli zajček s črnim navihanim smrčkom, ki je bil najbolj živahen in radoveden. Venomer je skakljal za mamo in kar naprej spraševal: zakaj je ta trava najboljša? Le zakaj je deteljica boljša od trave? Zakaj moraš za deteljo skakati tako daleč? In zakaj moraš po korenje na njivo? Me pa res zanima zakaj komaj čakaš, da bo zraslo zelje? Spraševal je in spraševal, dokler se ni mama zajklja razjezila in ga zaradi obilice dela, napodila k drugim zajcem. A Bimbi je namesto k drugim, večkrat odskakljal drugam, saj je vsepovsod videl toliko zanimivih reči.

Ko je nekega dne že ves dopoldan skakljal za mamo in neutrudno spraševal vse mogoče, ga je zajklja vljudno prosila, Če jo vsaj malo pusti samo ker bi jim rada pripravila presenečenje. »Uau, presenečenje? Bo dobro?« je brž vprašal. »Res bo dobro. Našla sem glavico zelja in rada bi vam pripravila zeljne svitke?« je odgovorila kratko. »Zeljne svitke? Ti lahko pomagam?« je prosil. »Lahko mi boš pomagal, a najprej moram na hitro skočiti še po peteršilj in korenček. Počakaj me pri bratcih, pridem takoj, je še rekla in že izginila med visoko travo …

A Bimbi je bil pravi bimbi. Namesto, da bi odskakljal do jase kjer so igrali vsi ostali, se je zagledal v velikega pisanega metulja. Potem se je splazil čisto do njega in ga ogovoril. A metulj mu ni odgovoril kdo je in kako mu je ime, ampak je poletel proti gozdu. Bimbi ni razmišljal, temveč je brezskrbno skakljal za njim. Ni gledal kje skače, niti kam gre. Samo metulja je imel pred očmi, dokler ni reklo PPPPLJUUUUSKK in Bibmi se je nepričakovano znašel v hladni studenčnici. »Čudno! Nikoli doslej je še nisem videl!« je zakričal, ko je ves moker stal sredi vode. »Saj še nikoli nisi bil tako daleč! Kaj ne vidiš, da si sredi temačnega gozda?« mu je odgovoril močerad, ki je živel na skalnem grebenu tu blizu. »Mi pomagaš ven iz gozda? Jaz živim v Zajčjem logu,« ga je prosil Bimbi. »Lepo, da veš kje si doma, a jaz ne hodim iz gozda. Preveč svetlo in vroče je. Raje imam vlago in senco,« mu je odgovoril močerad in že izginil med praprotjo.

Bimbi se je prestrašeno oziral in se vrtel v krogu. Vsa drevesa so se mu zdela enaka, nikjer ni bilo nobene potke, sama gošča in tišina. Tedaj je zaslišal veselo žgolenje. Nad njim je prepevala ptica. O, kako se jo je razveselil! In kako glasno jo je ogovoril: »Dober dan, ptička? Mi lahko poveš, kdo si in kako ti je ime?« »Ptička sinička sem. Moje ime je Cicidojka.« »Povej, Cicidojka. Si ti doma v tem gozdu? Poznaš pot iz njega? Jaz bi namreč tako rad prišel do gozdne jase,« je milo prosil. »Nič lažjega,« je zaščebetala in že odletela.

Bimbi je gledal v zrak in skakljal za njo, kakor hitro je mogel. Ni gledal kod skače in ni opazil debelih smrek, dokler se ni zaletel v eno izmed njih in z buško na glavi obležal pod smreko velikanko. »Auaa!« je zakričal. »Ptice so prehitre zame. Ne morem si pomagati s siničko,« je stokal, ko se je držal za bolečo glavico. Nekaj časa je tarnal in jokal in ni vedel kako bi se rešil iz zagate, ki si jo je nevede in nehote nakopal. Žalosten in sam je čepel ob trhlem štoru, ko ga je ogovoril tihi glasek: »Si se morda izgubil in ne najdeš poti iz gozda?« »Res sem se izgubil in res ne najdem poti? Kdo pa si in kje si?« »Sem kresnička Mija. Tukaj sem, v grmovju. Tu sem doma.« »Mi ti lahko pokažeš pot iz tega velikega, temnega gozda. Doma sem v Zajčjem logu,« je prosil. »Lahko ti bom pomagala, a šele zvečer,« je odgovorila hroščica. »Zveeečerrr? Zakaj šele zvečer?« je zastokal Bimbi. »Zato, ker ti zvečer, ko se bo stemnilo, lahko posvetim.« »Kaj mi res ne moreš takoj zdajle?« je bil nestrpen in siten zajček. »Kaj ti zajček ne veš, da me kresnice svetimo samo ponoči. Takrat, ko se stemni.« »Takrat bo moja mama že v skrbeh. In hudo žalostna in jezna bo. Ušel sem ji, nič nisem povedal kam grem,« je skesano priznal. »Nič ji nisi povedal? Si kar izginil? To pa ni bilo prav!« »Izginil sem, ker me je zapeljal pisani metulj.« »To so prazni izgovori! Vedno se najde kdo, ki te lahke zapelje. Sam si kriv!«. »Vem! Vem, da ne bi smel, a pozabil sem, da ne smem sam od doma. Vem, da sem še majhen in žal mi je. Zdaj me gotovo iščejo in mama bo huda name. Če mi lahko, mi pomagaj. Doslej mi še nihče ni mogel,« je tarnal nesrečni malček. Zdaj je kresnička prilezla do njega, da jo je lahko videl in mu ljubeznivo pojasnila: »Saj sem rekla, da ti bom pomagalo, a šele v mraku. Toliko časa moraš potrpeti in počakati, kajti me kresnice opravljamo svoje delo samo v temi. Ozri se okrog in si poišči hrano. Najej se, jaz pa bom medtem poklicala še svoje sorodnice. Zvečer ti bomo pripravile presenečenje, boš videl.«

»Presenečenje!« se je spomnil Bimbi. Presenečenje mi je hotela pripravila mama, jaz pa sem ji ušel, je razmišljal in spet zajokal. Nekaj časa je Čepel zvit kot svitek, potem pa se je spomnil na mamine besede: če ga kaj polomiš, ti jok ne bo pomagal. Pomisli kaj lahko storiš, zberi pogum in ukrepaj! »Seveda! Pogum. To je tisto. Bimbi, zberi pogum in si poišči kaj za pod zob. Zaupaj kresnički in počakaj, da se bo medtem stemnilo,« si je rekel, se je umiril, pogledal okrog, skočil sem, skočil tja in kar naenkrat zagledal šopek travice. »Ni najboljša, a če ni detelje pri tački je tudi travica dobra,« je v sebi spet zaslišal mamin glas.

Pogrizel je travico in stopil nekaj korakov naprej. Tam je zagledal čisto majhno smrečico. Ugriznil je v vejico, zadovoljno pokimal ter jo pogrizljal skoraj v celoti. Sit in pomirjen je počasi zlezel pod grm, kjer je prej govoril s kresničko in se mu je zdelo, da bo tam najbolj varen. Zadremal je kot doma po obedu in sanjal o domu. O mami, ki ga je objemala, ljubkovala in vsa srečna govorila: samo, da si prišel, da si se le vrnil. Bala sem se že, da te je pohrustala lisica tatica, ki venomer preži za mladimi, neprevidnimi zajčki. Ja, v gozdu je vse polno nevarnosti, posebno za neizkušene malčke. Oprijemal se je mame in ji obljubljal, da se nikoli več ne bo potepel, ko so to nežno cartanje prekinili bratci. Od veselja, da se je vrnil, so ga naskočili, vlekli vsak po svoje, ampak tako močno in toliko časa, da se je prebudil. Presenečen je gledal okoli sebe in ni mogel razumeti, da je sam.

»Le kje so zdaj vsi?« se je spraševal, dokler se ni spomnil svoje zgodbe. Takrat se je spomnil tudi na temo in je zavriskal od veselja: »Saj je že tema! Zdaj bo gotovo vsak čas prišla kresnička Mija!« »Sem že tu. Že svetim!« je rekla in zasvetila tako močno, da je zajčka čisto zaslepilo od tolikšne svetlobe. »Tu je presenečenje zate. Poglej levo. Vidiš osvetljeno potko? Poklicala sem vse svoje sorodnike in sorodnice. Tu so Filip, Darja, Marjetica, Neja, Mojca, Maj, Eva, Dani in Kristina. Svetili ti bodo vso pot do doma. Kar hitro lahko odskakljaš od lučke do lučke in če boš pri zadnji zavil desno, boš tako rekoč kar skočil v Zajčji log. Tam se boš gotovo znašel, saj veš, kje je skrita vaša hiška. Želim ti srečno pot. A zapomni si: naj ti bo ta tvoj potep dobra šola za prihodnjič, ko boš zagledal spet kaj zanimivega in vabljivega. Takrat se spomni nasvetov mame in tudi name, saj si imel presneto srečo, da si me srečal. Presneto malo nas še živi tu v tem gozdu.«

Bimbi bi najraje objel kresničko Mijo, a je bila tako majhna, da bi jo zdrobil. Poljubil bi jo, a je bil celo njegov smrček večji kot mala kresnička. Samo zahvalil se ji je in že ga ni bilo več. Z lahkoto je skakljal po osvetljeni poti in prav kmalu potrkal na domača vrata.

Kako je bilo za domačimi vrati ve le Bimbi, mi pa si srčno želimo, da so se mu ursničile prijazne sanje. Tako kot tebi, ki bereš to zgodbo o ljubeznivi mali kresnički Miji.

—Darinka Kobal